Janko Popovič se je že zgodaj vključil v hokejski šport, najprej v nekdanji skupni državi, nato pa tudi v samostojni Sloveniji. Hokejsko zvezo Slovenije je vodil v zahtevnih časih vključevanja v Mednarodno hokejsko zvezo (IIHF), saj le to po razpadu Jugoslavije ni bilo povsem samoumevno. Mednarodno priznanje slovenske krovne organizacije je tako dočakal maja 1992, leto pozneje pa je Slovenija že gostila svetovno prvenstvo skupine C. Uspešno krmaril med vsemi čermi slovenskega hokeja. Deloval je združevalno in nepristransko. Bil je tudi častni predsednik Hokejske zveze Slovenije.
Pred vodenjem HZS je bil aktiven na klubski ravni. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja in začetku nove dobe po osamosvojitvi, ko je imel ta olimpijski šport še posebno čustveno vez in rivalstvo med Ljubljano in Jesenicami, je bil predsednik HK Olimpija. Slednjega je vodil od leta 1980 do leta 1991 ter z njim osvojil pet naslovov državnih prvakov in eno pokalno lovoriko. HK Olimpija je bila pod njegovim predsedovanjem na poti modernega evropskega kluba; nastopala je v evropskih pokalnih tekmovanjih, alpski ligi in karavanškem pokalu.
Po zaključku dela na čelu hokejske zveze je kot predsednik HK Bled pomagal pri preporodu hokeja na Bledu, najprej s prihodom ruskih igralcev, od sezone 1996/97 pa je v klubske vrste privabil večino slovenskih reprezentantov. Tako je postavil temelje tretjemu stebru slovenskega hokeja ob Jesenicah in Ljubljani.
Svoje delo je nadaljeval kot pobudnik, ustanovitelj in predsednik slovenskega »Hall of Fame« – Akademije zaslužnih in slavnih slovenskega hokeja. Slednjo je vodil vse do aprila letos, ko je zaradi zdravstvenih razlogov mesto predsednika prepustil hokejski legendi Rudiju Hitiju.
Leta 2012 je za svoj prispevek slovenskemu športu prejel Bloudkovo nagrado za življenjsko delo.
Z odhodom Janka Popoviča je slovenski hokej izgubil izjemnega strokovnjaka, organizatorja in vizionarja razvoja slovenskega hokeja.
Vir: hokej.si