V zadnji izdaji Poleta, dne 12.3., smo zasledili članek dr. Marte Bon, mestne svetnice in predsednice Odbora za šport, na temo športne problematike v Ljubljani. Prijetno branje...

Vrhunski šport je lahko lep, vznemirljiv, za nekatere tudi donosen, pot do vrhunskih rezultatov v športu pa je navadno trnova, vzpon na vrh dan le najboljšim. Potrebni so nadarjenost, vztrajnost, močno telo, močan um, vroče srce, hladna glava … Le redki izbranci to vse združujejo v eni osebi. Potrebni pa so še tako imenovani zunanji dejavniki, pri katerih je trener morda najpomembnejši deležnik.

Za ustvarjanje najboljših možnosti za trening in za splošno organiziranost panoge pa so potrebna ustrezna materialna sredstva. Denar! V Ljubljani, pravzaprav v vsej Sloveniji je vrhunski šport v krizi, denarja pa, se zdi, bo v prihodnje na splošno vse manj. Tudi ali pa najprej za šport.

Mnoge raziskave potrjujejo, da se z zmanjševanjem BDP zmanjšuje tudi vlaganje v šport. Tudi Skupina IEG je v svojem »IEG Sponsorship Reportu« izračunala, da bodo podjetja letos športu namenila 8,9 milijard evrov oz. le 1,8 odstotka več kot lani, ko je šport dobil za 14,7 odstotka več denarja kot predlani (vir: Finance, 28. 1. 2009).

Država in lokalne skupnosti morajo biti v času gospodarske krize motor razvoja športa. Če ne bo v tem trenutku država ali lokalna skupnost z ukrepi spodbujala zaposlovanja trenerjev in vlaganja v športne objekte, bo slovenski šport še desetletje po gospodarski krizi iskal poti, ki vodijo na zeleno vejo. In vsi bomo nesrečni, športniki in tisti, ki jih gledamo, spodbujamo ali navijamo. Na nazadovanje športa v Ljubljani opozarjajo mnogi kazalci. Po zadnji kategorizaciji vrhunskih športnikov, ki jo izdal Olimpijski komite Slovenije in ki temelji na športnih dosežkih v letu 2008, znaša delež ljubljanskih športnikov 21 odstotkov. Najmanj po letu 2002, ko je znašal delež dobrih 32 odstotkov. In že vrabčki čivkajo, da se ljubljanski vrhunski šport dotika dna, napovedi pa so še slabše.

Zmanjševanje kategoriziranih športnikov oz. uspehov ljubljanskih športnikov se med drugim kaže tudi v številu teh športnikov na kvadratni meter površin športnih objektov na prebivalca. Ljubljana je po športni površini na prebivalca med zadnjimi občinami v Sloveniji. Če postavimo število kategoriziranih športnikov na kvadratni meter športne površine, se jih v Ljubljani stiska skoraj 400, v Mariboru na primer pa le nekaj več kot 60. Seveda jih nima Maribor preveč, ampak po evropskih standardih Ljubljana premalo. Ne vem, ali se ve, ali je Ljubljana zaspala ali je šlo za dolgoročno, načrtno zapostavljanje razvoja glavnega mesta. Tudi ne vem, čigav motiv in zakaj bi lahko to bil, vendar so podatki res neverjetni.

Zdi se, da bi lahko to presegli in da bi lahko država po več kot 15-letni stagnaciji načrtno spodbudila sofinanciranje športnih objektov v Ljubljani. Tako bi odločilno pripomogla k temu, da bi se zasebni kapital posredno aktiviral tudi v šport. Ne vem, kdo, ki ima rad šport, bi zaviral ta povezovanja? Gre za to, da omogočimo spodbujevalne odnose in možnosti za obetavne športnike in strokovni kader.

Po odzivih na tekmah in v medijih se zdi, da si ljudje vrhunske rezultate želijo in hočejo. V mednarodnem globalnem prostoru je konkurenca huda in je rezultatsko uspešnost težko dosegati. Uspešni so le tisti, ki so res dobro organizirani in strokovni. Bolje izkoriščen potencial znanja, obetavnih športnikov, strokovnih kadrov in kapitala bi lahko pripomogle še k večji konkurenčnosti slovenskih športnikov v mednarodnem športu, ne samo ljubljanskih. Ne razumem, zakaj tu država in Mestna občina Ljubljana ne bi sodelovali v spoštljivem partnerstvu za uspešen slovenski šport na vse ravneh, od športa otrok in mladine do vrhunskega športa. In vse bolj se zdi, da slovenski šport to potrebuje.

Morda je prav podpora stroki najpomembnejša oziroma je lahko vitalnega pomena za preživetje in za nadaljnji razvoj neke športne panoge. V športnih šolah delajo amaterski športni delavci, ki poleg svoje redne službe popoldne delajo se v društvih. Zanesenjaki, brez katerih športa ne bi bilo. Gospodarska kriza bo možnosti za delo trenerjev v prihodnje še poslabšala. V prihodnje obstaja nevarnost, da se bo močno zmanjšalo število profesionalnih in amaterskih strokovnih delavcev, ki delajo z mladimi. In vemo, da so ti najpomembnejši in da je njihovo delo lahko ključno.

Profesionalne trenerje v klubih si lahko privoščijo le profesionalni klubi za profesionalne ekipe. O tem tu ne govorim, to je povsem drug svet kakor pa delo z mladimi športniki. V strategiji športa MOL smo zapisali, da bomo do leta 2012 sofinancirali plače vsaj 100 trenerjem za delo v štiri letnih programih obetavnih športnikov.

To bi lahko bila pomembna obveza MOL za povečanje uspehov ljubljanskih športnikov. Država pa je na potezi na področju večjih spodbud za vlaganje v športne objekte. Objekti so eden temeljev, da se bo šport razvijal in bo uspešnejši. Zakaj ne tudi v Ljubljani?